ježek snežko napisal:
postavitev družine zveni zanimivo, vseeno pa me je v kotičku srca zaskelelo, ker kako hudiča po vseh mukah in poniževanjih, mene zdaj "obsodijo" za stanje? občutek, da me en spet skuša okol prinest... in zavračam krivdo za to stanje kot ga imamo.
Bom tole poskusil razložiti. V določenih kontekstih namreč tudi jaz uporabljam podobno argumentacijo.
Vsak odrasli človek je odgovoren za svoja dejanja. Iz tega stališča nosijo starši absolutno odgovornost za vse kar so otrokom naredili slabega. Ta vidik absolutno velja v kolikor gledamo izključno razmerje starš-otrok.
Če pa gledamo širše več generacij starš-otrok-starš-otrok-starš-otrok-starš-otrok itn. potem absolutna odgovornost pade na tistega, ki je prvi v neki genetski verigi naredil nekaj slabega. Iz tega tudi sledi, da v bistvu niti mi, niti naši starši, morda niti ne naši stari starši, niso bili prvi odgovorni za nekaj, kar se je zgodilo pred davnimi leti. Kdo pa torej potem sploh je odgovoren in kako to "napako" naših prednikov popraviti?
Vse skupaj je težko znanstveno razložiti, saj ne obstaja znanstveni dokaz, da se odgovornost na nek način deduje. Metafizično lahko zadevo skušamo razložimo preko karme in tega, da se otrok rodi v točno določeno okolje, da doživi točno določene izkušnje. Lahko pa tudi preko kolektivne odgovornosti genetske verige potomcev. Ker smo genetski potomci svojih staršev, nosimo soodgovornost na nivoju kolektivnega zavednega (osebno se nagibam k tej razlagi). Kot predstavniki naše genetske verige imamo odgovornost da popravimo napake naših prednikov (žal je to vsaki generaciji težje narediti).
Sam v bistvu nisem verjel v takšen mambo džambo, vendar pa mi je nekaj osebnih izkušenj (tudi s klienti) omajalo prepričanje, da obstaja samo trenutna realnost. O podrobnostih ne bi želel pisati, dejstvo pa je, da otroci praviloma ponavljajo napake svojih staršev - zelo pogosto še v težji obliki.
Metodo opisano v uvodnem prispevku poznam, za določene primere jo absolutno priporočam, tam kjer pa je iz racionalnega stališča težko razumeti sistem dedovanja odgovornosti pa je po mojem osebnem mnenju psihoterapevtsko slabo dodelana, zato za primere dela na travmah svetujem kakšno izmed drugih metod. Tako kot pri vseh metodah je tudi pri tej pomembno kdo jo izvaja in koliko ima ta oseba občutka za delo z ljudmi.
Se pa ob pisanju o odgovornosti starši - otroci vedo spomnim na naslednjo pripoved.
Tečejo priprave na usmrtitev težkega kriminalca. Na usmrtitvi sta prisotna tudi njega sina. Prvi je kriminalec v zaporu, drugi normalni družinski oče z normalno službo. Po usmrtitvi obema zastavijo enako vprašanje: "Zakaj si takšen?"
Prvi odgovori: Poglejte mojega očeta, kakšen pa naj bi bil.
Drugi odgovori: Poglejte mojega očeta, kakšen pa naj bi bil.
Ljudje imamo del možganov, ki nam omogoča, da se odločamo in reprogramiramo telo in podzavest. Zelo je težko ne-delati napak naših prednikov. Vendar dan nam je um, da lahko mislimo, dana nam je sposobnost, da lahko zacelimo svoje rane, dana nam je volja, da lahko vztrajamo, dano nam je srce, da lahko oprostimo, in dana nam je možnost, da lahko na naslednjo generacijo prenesemo vzorce humanosti.
Statistika: Objavljeno Napisal Bostjan_Topovsek — 26 Maj 2016 16:01